Pravi Kanadčan

True Canadian: Brady LemanTrue Canadian: Brady Leman

Brady Leman je dokaz, kaj vse se da doseči z vztrajnostjo in potrpežljivostjo. V njegovi karieri je bilo mnogo vzponov in padcev, a lani se je povzpel na Olimp. Na olimpijskih igrah v Pjongčangu se je okoli njegovega vratu svetila zlata medalja. Toda Brady ni le smučar, je pravi Kanadčan, ki zna uživati v naravi: je navdušen gorski kolesar in ribič.

Brady Leman – nosilec zlate olimpijske medalje. Kako se vam to sliši?

Precej neverjetno. Ta stavek vedno znova nariše nasmeh na moj obraz. V olimpijski zimi 2018 sem bil precej uspešen v svetovnem pokalu, tako da ta zmaga ni bila popolnoma nepričakovana. A kljub vsemu se mi še vedno zdi neverjetno, da mi je uspelo.

Vaša olimpijska zgodba je imela kar precej vzponov in padcev. Zaradi poškodbe ste morali leta 2010 izpustiti domače olimpijske igre v Vancouvru. V Sočiju leta 2014 pa ste končali na nehvaležnem četrtem mestu. Na koncu pa se je vse poplačalo v Južni Koreji?

Res je, moje tri udeležbe na olimpijskih igrah so precej različne. Vsakič sem bil za spoznanje bližje uspehu, predvsem pa sem vsakič dobil boljši vpogled v to, kaj pomeni tekmovati na olimpijskem odru. Ko zdaj gledam nazaj, sem prepričan, da sta bili tudi izkušnji iz Vancouvra in Sočija nujni in še kako potrebni. Zaradi njiju sem se za Pjongčang ustrezno pripravil. Vedel sem, da se moram bolj osredotočiti na nastop in da o medalji ne smem preveč premišljevati. To je v praksi precej težje kot v teoriji. A kot rečeno, sta mi pri tem pomagali dve lekciji.

V svoji karieri ste zmagali na še enem legendarnem tekmovanju smučarskega krosa – na igrah X. Je možno primerjati ta dva dosežka?

Igre X so nekako definirale smučarski kros. Ko sem prvič slišal za to različico smučanja, sem si pravzaprav ogledal igre X. Zdelo se mi je popolnoma noro in izjemno kul. Ko sem se sam začel ukvarjati s tem športom, sem v resnici sanjal le zmagi na igrah X. In zato mi še vedno izjemno veliko pomeni.

Leta 1988 ste bili stari komaj dve leti, ko je Alberto Tomba osvojil dve olimpijski zlati medalji v Calgaryju, ki je hkrati tudi vaše rojstno mesto. Ste takrat že smučali?

Starši so mi povedali, da so me prav ob koncu tiste zime prvič postavili na smuči. Na vrh hriba so me nesli v nahrbtniku za prenašanje otrok, ki so jih uporabljali prav med olimpijskimi igrami v Calgaryju.

Znameniti kanadski poet Leonard Cohen je nekoč zapisal slavni verz: »Rojen sem bil s tem, rojen sem bil z darom zlatega glasu.« Če to prenesemo v vaš svet, ste tudi sami kdaj začutili kaj podobnega v zvezi s smučanjem?

Da, na neki način zagotovo. Oba moja starša sta delala v smučarski industriji. Mama je delovala na dveh manjših smučiščih, oče pa je bil trener tekmovalcev. V tem pogledu sem imel precej sreče. Res pa je, da me nikoli nista silila. Hkrati pa je bilo samo po sebi umevno, da sem bil vedno z njima na snegu. V spominu imam, da sem že od zgodnjega otroštva oboževal smučanje in vse, povezano z njim.

Se morda spominjate odločilnega trenutka, ko ste se zavedeli, da si želite postati poklicni smučar?

Težko bi rekel, da je bila v mojem življenju neka prelomnica, ki me je pripeljala na to pot. V resnici je ta želja nastajala in gorela več let. Vedno sem oboževal smučanje, tekmovanje in primerjanje s prijatelji. Ko smo bili mlajši, smo v glavnem tekmovali, kdo bo na skakalnici skočil najdlje ali kdo bo naredil salto nazaj. S časom pa se je ta tekmovalnost preselila na tekme in pozneje v smučarski kros. Ko sem se vzpenjal po lestvici, sem bil deležen vedno boljšega treninga. S tem sem smučanje spoznal in vzljubil še z druge, bolj resne strani. Spoznal sem dogajanje v zakulisju. Vse skupaj mi je pomagalo, da sem postajal boljši in hitrejši. Pravzaprav mi še na misel ni prišlo, da bi v življenju počel kaj drugega.

Ste imeli kot otrok katere vzornike?

Zgledoval sem se po Thomasu Grandiju in Johnu Kuceri, ki oba prihajata iz kanadske province Alberte. Opazoval sem njun razvoj v vrhunska tekmovalca v alpskih disciplinah. Bil sem navdušen, ko je Thomas zmagal na dveh veleslalomih za svetovni pokal, John pa je bil vrhunski tekmovalec v hitrih disciplinah in je osvojil celo naslov svetovnega prvaka v smuku.

Če se ne motim, ste tudi vi najprej tekmovali v alpskih disciplinah. Katere so bile in kako to, da ste se preusmerili v smučarski kros?

Tekmoval sem sicer v vseh petih alpskih disciplinah, a vendarle so mi bile ljubše hitre, delno pa tudi veleslalom, ki velja za bazično alpsko disciplino. A že takrat sem užival v skokih, ves prosti čas sem preživel v parku ali pa sem prosto smučal zunaj urejenih smučišč. V parku sem bil kar dober in sem se celo udeleževal nekaterih lokalnih tekem. Ko pa je smučarski kros postal olimpijski šport, je bila zame selitev popolnoma logična in naravna odločitev.

Kako bi s samo petimi besedami označili smučarski kros?

Razburljiv, hiter, napet, adrenalinski, zabaven.

Kako pogosto greste smučat sami zase oziroma s prijatelji in dekletom?

Kolikor se da pogosto, žal pa se to med sezono ne zgodi velikokrat. Po navadi si s Catherine spomladi privoščiva nekaj smučarskih dni. Zelo uživam tudi v prostem smučanju in raziskovanju narave. To je zame tista druga, morda celo najlepša plat smučanja, ki je tako drugačna od stresa, ki ga prinašajo velika in pomembna tekmovanja.

Katera so vaša najljubša smučišča?

Še vedno so moja najljubša smučišča v mojem domačem Lake Louisu.

Poškodbe so imele v vaši karieri kar vidno vlogo. Kako ste se spopadali z njimi in kako ste zbrali motivacijo, da ste se po njih uspešno vrnili na najvišjo raven?

Pri meni deluje klasičen pristop, ki mu pravim pozdravi, posuši in se vrni. Seveda so me v trenutkih, ko sem si zlomil nogo ali ramo, prevevali dvomi. Spraševal sem se, ali bom po vrnitvi še vedno dovolj hiter. In vedno sem našel odgovor, pri tem pa so mi pomagali najbližji.

Za Kanadčane je znano, da ste zelo povezani z naravo, saj je dobesedno vtkana v vaš življenjski slog. Kakšen je vaš osebni odnos do narave in z njo povezanimi aktivnostmi?

Kolikor se le da, poskušam izraziti spoštovanje do okolja in narave. Žal sem preveč na poti, a ko sem doma, se trudim po najboljših močeh. Dobesedno obseden sem z recikliranjem in kompostiranjem. Če se le da, se vozim s kolesom. Vem, da to ni dovolj, a če bi vsakdo prispeval svoj delež, bi to zelo vplivalo na naš skupni planet.

Na vašem profilu na Instagramu je zelo očitna vaša strast do športnih disciplin, ki potekajo v naravi. Katere vzporednice družijo smučanje, gorsko kolesarjenje in muharjenje?

Gorsko kolesarjenje in smučanje sta si zaradi izjemne dinamike res zelo podobna. Nekateri občutki so skorajda enaki. Muharjenje pa nima neke neposredne povezave s smučanjem.

Muharjenje se s svojo mirnostjo in spokojnostjo zdi celo pravi kontrast smučanju in gorskemu kolesarjenju?

Muharjenje je zame strast, s katero me je zastrupil moj oče. To je najina skupna meditacija. Oba namreč obožujeva občutek, ko se z vodo dobesedno zlijeva v eno. Takrat čutiva popoln mir.

Kaj pa gorsko kolesarjenje, ki je nekakšen zaščitni znak Kanade. S katero zvrstjo se pravzaprav ukvarjate?

Osebno sem privrženec enduro in vsegorskega sloga. Prepričan sem, da je treba vzpon opraviti na lasten pogon in pri tem celo nekoliko trpeti. Spust po prekrasnih ozkih stezicah pa je nagrada za vse kaplje znoja. Moja najljubša območja so v zahodni Kanadi. Okolica Calgaryja, še posebej pa Moosa, ima neverjetne stezice, ki so izjemno tekoče in me spominjajo na smučarski kros. Seveda je fantastičen tudi Vancouver s svojo okolico, kjer so proge tehnično precej bolj zahtevne. In seveda Squamish, ki ponuja izjemno raznolike stezice.

Precej smučarjev pravi, da je občutek karvanja na smučeh podoben gorsko kolesarskim zavojem. Bi se strinjali?

Vsekakor je precej podobnosti. Pri tem imam v mislih predvsem vožnjo skozi zavoj. Res pa je, da sebe nimam za dovolj dobrega kolesarja, da bi lahko bolj podrobno govoril o tovrstnih primerjavah.

Kako sicer preživljate poletja?

Poletje je zame odklop od smučanja. Poleg športov, ki sem jih že omenil, imam rad tudi smučanje na vodi. A ko se proti koncu avgusta temperature začnejo zniževati in ko dnevi postajajo krajši, vsako leto znova iz dneva v dan bolj intenzivno premišljujem o smučanju – o tistem na snegu, seveda.

Elanova ekipa je videti skoraj kot kanadska reprezentanca. Kako sodelujete z Blažem Lazarjem in preostalimi fanti iz Elanove ekipe?

Kanadčani imamo z Elanom že veliko let čudovit odnos. Na začetku je bil Elan manjši proizvajalec, ki v smučarskem krosu ni bil pretirano prisoten. A s časom se je razvila zelo uigrana ekipa. Ne nazadnje ima Elan izjemno bogato zgodovino tekmovalnih uspehov. Blaž in drugi fantje pa zgledno skrbijo za nas in naše potrebe. Zato tudi njim pripada pomemben del zaslug za uspehe, ki smo jih dosegli v zadnjih letih.

Smučanje na najvišji ravni je v svojem bistvu individualen šport. A Kanadčani vedno delujete, kot da ste v prvi vrsti prijatelji in šele potem tekmovalci in tekmeci. Kako pomemben je ta pristop?

Ekipni duh je bistvenega pomena. Čeprav na koncu vsakdo tekmuje zase, vseskozi potujemo in treniramo skupaj. Tako preživimo dobršen del leta. Če naši odnosi ne bi bili dobri, bi se to poznalo na tekmah. V tem pogledu smo Kanadčani najboljša ekipa. Smo prijatelji, ki se na treningih spodbujamo in drug drugega ženemo, da iz sebe iztisnemo svoj maksimum.

Bi se strinjali, da je osvojitev olimpijskih medalj s še dvema članicama kanadske ekipe, ki tudi smučata na smučeh Elan, najvišja stopnja slogana Always Good Times?

O, da, seveda! Zmagati na olimpijskih igrah, potem ko sta Kelsey in Brit dan prej osvojili zlato in srebro, je nekaj izjemnega. To je najboljša oblika reka Always Good Times!

“Moje tri udeležbe na olimpijskih igrah so precej različne. Vsakič sem bil za spoznanje bližje uspehu.”