Big in Japan

Japonski otok Hokaido, natančneje okolica kraja Niseko, ponuja morda najboljši sneg na svetu. Tam sta se po nekaj mesecih srečala Elanova ambasadorja Marco Tomasi in Filip Flisar ter med tamkajšnjimi drevesi odpeljala nekaj epskih voženj.

Podrobnosti

Koda
Big in Japan

O izdelku
Japonski otok Hokaido, natančneje okolica kraja Niseko, ponuja morda najboljši sneg na svetu. Tam sta se po nekaj mesecih srečala Elanova ambasadorja Marco Tomasi in Filip Flisar ter med tamkajšnjimi drevesi odpeljala nekaj epskih voženj.

Japonski otok Hokaido, natančneje okolica kraja Niseko, ponuja morda najboljši sneg na svetu. Tam sta se po nekaj mesecih srečala Elanova ambasadorja Marco Tomasi in Filip Flisar ter med tamkajšnjimi drevesi odpeljala nekaj epskih voženj.

Ko po 12 urah leta iz Evrope proti vzhodu izstopiš na tokijskem letališču Narita, se znajdeš na drugem svetu. Japonska je v primerjavi s preostalim svetom nekaj čisto drugačnega. To ni le dežela, kjer vzhaja sonce. Gre za osupljiv kontrast med tradicijo in sodobnostjo, pri katerem se starodavni običaji in navade subtilno prepletajo z najsodobnejšo tehnologijo. Ko se povzpneš na več kot 600 metrov visoki Skytree, s katerega se ob jasnem vremenu vidi vse od japonske svete gore Fudži, v trenutku spoznaš razsežnosti japonske prestolnice, megapolisa, na širšem območju katerega živi skoraj 30 milijonov ljudi.

Tokio je mesto kontrastov. V predelih Shibuya, Shinjuku in Akihabara je mogoče doživeti velemestni utrip, vrvež in hrup, skorajda v vsaki mestni četrti pa je oaza miru, kjer v tišini starodavnih templjev človek v trenutku pozabi, da je v enem izmed najgosteje naseljenih mest na svetu.

A Japonska še zdaleč nista le Tokio in glavni otok Honšu. Tudi znotraj te dežele je mogoče doživeti kontrast, ki predstavlja popoln obrat v drugo smer. Usesti se je treba na vlak puščico, ki na Japonskem sliši na ime Shinkansen, in se odpeljati dobrih tisoč kilometrov proti severu. Na otok Hokaido. Tam je še vedno opaziti neokrnjeno naravo in pristno divjino. V Evropi morda sploh nismo več navajeni tako odročnih predelov, a tam jih imajo. Predvsem pa imajo še nekaj drugega – najboljši sneg na svetu. Prav zaradi tega je v zimskem času Hokaido nekakšna Meka smučarskih nomadov, ki so v iskanju suhega pršiča pripravljeni iti na konec sveta.

Mislim, da še nikjer in nikoli nisem občutil lažjega, bolj suhega snega. Zdelo se mi je, kot da smučam v breztežnostnem prostoru.
Filip Flisar

Marco in Filip

In Hokaido je tudi prizorišče zgodbe o dveh prijateljih, vrhunskih smučarjih, katerih poti se spet križata na severu Japonske. Italijan, pravzaprav Južni Tirolec Marco Tomasi in Slovenec Filip Flisar se poznata že dolgo. Oba sta bila obetavna mlada tekmovalca. Marco je prisegal na hitre discipline, Filip na tehnične. A po spletu različnih naključij sta se oba znašla v smučarskem krosu. Kar nekaj let sta tekmovala na različnih koncih sveta in pogosto skupaj trenirala. V vsem tem času so nastale številne zgodbe in anekdote. A smučanje in smučarski kros nista njuna edina skupna imenovalca – povezuje ju tudi ime Elan, saj sta oba ambasadorja znamke iz Begunj na Gorenjskem. Na neki način sta utelešenje reka, da se nasprotja privlačijo. Marco je bolj umirjen tip človeka, Filip še vedno prisega na zabavo. Ko sta končala karieri, ju je življenje odneslo v različne smeri. Filipu se je rodila hčerka, Marco pa je precej potoval po svetu in se poleg smučanja predajal svojim drugim športnim ljubeznim – predvsem deskanju na valovih in gorskemu kolesarjenju.

JAPONSKO NAKLJUČJE

Marco je nomadski tip človeka. Pred kratkim je celo prodal svoje stanovanje na Južnem Tirolskem, kar mu omogoča več svobode pri potovanjih po svetu. Zaradi tega si lahko privošči, da v zadnjem trenutku spremeni načrte. Točno to se je zgodilo tik pred začetkom lanske zime, saj je načrtoval, da jo bo preživel v Aspnu. Tako rekoč v zadnjem trenutku je dobil ponudbo, ki je enostavno ni mogel zavrniti. Prejel je namreč povabilo avstralsko-japonskega prijatelja Sakija, ki ima v Niseku gorniško agencijo in smučarsko šolo. »Odločil sem se v trenutku. Japonska me je že od nekdaj zelo privlačila, predvsem odročni predeli Hokaida so zares fantastični. In vedno sem si želel, da bi jih nekoliko bolje spoznal. Preživeti zimo v teh krajih mi je predstavljalo uresničitev dolgoletnih želja,« z značilnim nasmehom in prijazno toplim glasom razlaga Marco. Tako je v veliko torbo spakiral tri pare smuči. Smučem Ripstick 116, ki so kot ustvarjene za potapljanje v več kot meter debelo puhasto gmoto, sta družbo delala še dva popolnoma nova para smuči Playmaker in Primetime, živo zeleni Elanovi jakni pa so družbo delale še rjave smučarske hlače in zeleno-črna karirasta flanelasta srajca. Marco je namreč znan po unikatnem slogu oblačenja, ki temelji na sodobnih retro kosih. Tedni so minevali neverjetno hitro, a še hitreje je Marco postajal poznavalec lokalnih zakonitosti, skritih poti in drugih skrivnosti: »Vse skupaj se je končalo še precej bolje, kot sem si predstavljal. Navdušili so me japonski topli vrelci, v katerih ljudje uživajo v miru in tišini. Zaljubil sem se v japonsko hrano in seveda v sneg. Enostavno nisem mogel verjeti, kako pogosto tukaj sneži. Od začetka decembra do konca februarja je bilo samo osem dni, ko ni snežilo. Včasih te zjutraj čaka le nekaj centimetrov svežega snega, če je nebo radodarno, pa čez noč vrže meter pršiča. Sploh se ne spomnim, kolikokrat sem moral očistiti avtomobil, ki je bil dobesedno zakopan v sneg.«

Potem je lepega dne dobil elektronsko pošto, v kateri so mu sporočili, da na Hokaido prihaja tudi ekipa Elanovcev, v kateri je tudi Filip Flisar. To je bila odlična priložnost za ponovno srečanje s starim prijateljem. Filip pred tem še nikoli ni bil na Japonskem. »Vsi, ki so na Hokaidu že bili, so o tamkajšnjih razmerah govorili v superlativih. Zelo, zelo sem si želel vse skupaj spoznati na lastni koži. Sneg in smučanje sta me seveda zanimala, a kot gurmana me je mikala tudi japonska hrana, želel sem si spoznati japonsko kulturo in doživeti njihov način življenja.«

Tokratno srečanje je bilo drugačno. Tokrat ni bilo tekmovalnosti, ki je značilna za tekme smučarskega krosa, na katerih sta skupaj s še dvema sotrpinoma tolikokrat drvela po progi in si prizadevala za čim boljši rezultat. Tokrat sta si z družbo privoščila prijetno druženje v izakaji, tipični japonski krčmi, v kateri sta ob japonskem pivu obujala spomine na tekmovalne dni. Seveda sta šla tudi skupaj na goro. Pogled, ko dva vrhunska smučarja popolnoma sproščeno plavata po neskončnem pršiču, drvita med drevesi in lahkotno preskakujeta ovire, je bil skorajda nadzemeljski. Videti sta bila kot dva otroka, kot dva norca ali fanatika, ki se znajdeta v svojem najbolj naravnem habitatu in se nagonsko prepustita svojemu bistvu.

»Mislim, da še nikjer in nikoli nisem občutil lažjega, bolj suhega snega. Zdelo se mi je, kot da smučam v breztežnostnem prostoru. Morda bi si želel nekoliko bolj strmih prog, a ko človek doživi tako osupljive snežne razmere, res ne sme biti izbirčen,« je bil navdušen Flisar. Kot avtomobilski navdušenec seveda ni mogel iz svoje kože in je vseskozi opazoval vozni park, ki je čisto drugačen od evropskega: »Čeprav je v Evropi prisotna večina japonskih znamk, sem tam pri njih doma videl avtomobile in vozila, za katera sploh nisem videl, da obstajajo. Najbolj so me navdušili miniaturni poltovornjački in kombiji.« Teden dni je za pristne smučarske fanatike zelo kratka doba, zato je seveda sledila logična zaobljuba – naslednjo zimo bo japonsko pustolovščino obvezno treba ponoviti.

JAPOW

Otok Hokaido med drugim slovi tudi po morda najboljšem snegu na svetu. Pravijo mu Japow, kar je skovanka besed Japan in Powder. Ta izrazito suhi pršič še zdaleč ni mit, temveč je rezultat meteoroloških dejstev. Skrivnost se skriva v toplem toku, ki v Japonskem morju tudi v zimskih mesecih teče mimo obale Hokaida. Paro, ki izhlapeva iz morja, ohlajajo mrzli vetrovi iz Sibirije, ki ustvarjajo ogromne zračne mase v obliki oblakov. Ko jih vetrovi odpihnejo nad kopno, se tam sprožijo obilne snežne padavine. Najpogostejše so v mesecu januarju, zaradi katerega so smučarji in deskarji izumili še eno skovanko – Japanuary, saj so takrat snežne razmere najboljše. V Niseku vsako zimo povprečno zapade med 12 in 15 metrov snega. Zgodi se, da je snežna odeja debela več kot pet metrov. Ponavadi pa od stotih dni sneži kar 80 dni.

Marco Tomasi, najboljših 5 s Hokaida:

  1. Sveži pršič je na voljo tako rekoč vso zimo.
  2. Narava je osupljiva pozimi in poleti.
  3. Popolna divjina je oddaljena samo pet minut vožnje iz mesta.
  4. Prostranstva, ki ponujajo neizmerne možnosti raziskovanja narave.
  5. Ugodne cene hrane, nastanitev in smučarskih vozovnic.

Filip Flisar, najboljših 5 s Hokaida:

  1. Bo-Yo, odličen ramen, ki ga strežejo sredi smučišča.
  2. Zelo veliki ruski orli, ki gnezdijo na drevesih v okolici Sappora.
  3. Nepredstavljive količine snega.
  4. Tradicionalni topli vrelci onsen.
  5. Pravi espresso na smučišču.

Podrobnosti

Koda
Big in Japan

Japonski otok Hokaido, natančneje okolica kraja Niseko, ponuja morda najboljši sneg na svetu. Tam sta se po nekaj mesecih srečala Elanova ambasadorja Marco Tomasi in Filip Flisar ter med tamkajšnjimi drevesi odpeljala nekaj epskih voženj.

Ko po 12 urah leta iz Evrope proti vzhodu izstopiš na tokijskem letališču Narita, se znajdeš na drugem svetu. Japonska je v primerjavi s preostalim svetom nekaj čisto drugačnega. To ni le dežela, kjer vzhaja sonce. Gre za osupljiv kontrast med tradicijo in sodobnostjo, pri katerem se starodavni običaji in navade subtilno prepletajo z najsodobnejšo tehnologijo. Ko se povzpneš na več kot 600 metrov visoki Skytree, s katerega se ob jasnem vremenu vidi vse od japonske svete gore Fudži, v trenutku spoznaš razsežnosti japonske prestolnice, megapolisa, na širšem območju katerega živi skoraj 30 milijonov ljudi.

Tokio je mesto kontrastov. V predelih Shibuya, Shinjuku in Akihabara je mogoče doživeti velemestni utrip, vrvež in hrup, skorajda v vsaki mestni četrti pa je oaza miru, kjer v tišini starodavnih templjev človek v trenutku pozabi, da je v enem izmed najgosteje naseljenih mest na svetu.

A Japonska še zdaleč nista le Tokio in glavni otok Honšu. Tudi znotraj te dežele je mogoče doživeti kontrast, ki predstavlja popoln obrat v drugo smer. Usesti se je treba na vlak puščico, ki na Japonskem sliši na ime Shinkansen, in se odpeljati dobrih tisoč kilometrov proti severu. Na otok Hokaido. Tam je še vedno opaziti neokrnjeno naravo in pristno divjino. V Evropi morda sploh nismo več navajeni tako odročnih predelov, a tam jih imajo. Predvsem pa imajo še nekaj drugega – najboljši sneg na svetu. Prav zaradi tega je v zimskem času Hokaido nekakšna Meka smučarskih nomadov, ki so v iskanju suhega pršiča pripravljeni iti na konec sveta.

Mislim, da še nikjer in nikoli nisem občutil lažjega, bolj suhega snega. Zdelo se mi je, kot da smučam v breztežnostnem prostoru.
Filip Flisar

Marco in Filip

In Hokaido je tudi prizorišče zgodbe o dveh prijateljih, vrhunskih smučarjih, katerih poti se spet križata na severu Japonske. Italijan, pravzaprav Južni Tirolec Marco Tomasi in Slovenec Filip Flisar se poznata že dolgo. Oba sta bila obetavna mlada tekmovalca. Marco je prisegal na hitre discipline, Filip na tehnične. A po spletu različnih naključij sta se oba znašla v smučarskem krosu. Kar nekaj let sta tekmovala na različnih koncih sveta in pogosto skupaj trenirala. V vsem tem času so nastale številne zgodbe in anekdote. A smučanje in smučarski kros nista njuna edina skupna imenovalca – povezuje ju tudi ime Elan, saj sta oba ambasadorja znamke iz Begunj na Gorenjskem. Na neki način sta utelešenje reka, da se nasprotja privlačijo. Marco je bolj umirjen tip človeka, Filip še vedno prisega na zabavo. Ko sta končala karieri, ju je življenje odneslo v različne smeri. Filipu se je rodila hčerka, Marco pa je precej potoval po svetu in se poleg smučanja predajal svojim drugim športnim ljubeznim – predvsem deskanju na valovih in gorskemu kolesarjenju.

JAPONSKO NAKLJUČJE

Marco je nomadski tip človeka. Pred kratkim je celo prodal svoje stanovanje na Južnem Tirolskem, kar mu omogoča več svobode pri potovanjih po svetu. Zaradi tega si lahko privošči, da v zadnjem trenutku spremeni načrte. Točno to se je zgodilo tik pred začetkom lanske zime, saj je načrtoval, da jo bo preživel v Aspnu. Tako rekoč v zadnjem trenutku je dobil ponudbo, ki je enostavno ni mogel zavrniti. Prejel je namreč povabilo avstralsko-japonskega prijatelja Sakija, ki ima v Niseku gorniško agencijo in smučarsko šolo. »Odločil sem se v trenutku. Japonska me je že od nekdaj zelo privlačila, predvsem odročni predeli Hokaida so zares fantastični. In vedno sem si želel, da bi jih nekoliko bolje spoznal. Preživeti zimo v teh krajih mi je predstavljalo uresničitev dolgoletnih želja,« z značilnim nasmehom in prijazno toplim glasom razlaga Marco. Tako je v veliko torbo spakiral tri pare smuči. Smučem Ripstick 116, ki so kot ustvarjene za potapljanje v več kot meter debelo puhasto gmoto, sta družbo delala še dva popolnoma nova para smuči Playmaker in Primetime, živo zeleni Elanovi jakni pa so družbo delale še rjave smučarske hlače in zeleno-črna karirasta flanelasta srajca. Marco je namreč znan po unikatnem slogu oblačenja, ki temelji na sodobnih retro kosih. Tedni so minevali neverjetno hitro, a še hitreje je Marco postajal poznavalec lokalnih zakonitosti, skritih poti in drugih skrivnosti: »Vse skupaj se je končalo še precej bolje, kot sem si predstavljal. Navdušili so me japonski topli vrelci, v katerih ljudje uživajo v miru in tišini. Zaljubil sem se v japonsko hrano in seveda v sneg. Enostavno nisem mogel verjeti, kako pogosto tukaj sneži. Od začetka decembra do konca februarja je bilo samo osem dni, ko ni snežilo. Včasih te zjutraj čaka le nekaj centimetrov svežega snega, če je nebo radodarno, pa čez noč vrže meter pršiča. Sploh se ne spomnim, kolikokrat sem moral očistiti avtomobil, ki je bil dobesedno zakopan v sneg.«

Potem je lepega dne dobil elektronsko pošto, v kateri so mu sporočili, da na Hokaido prihaja tudi ekipa Elanovcev, v kateri je tudi Filip Flisar. To je bila odlična priložnost za ponovno srečanje s starim prijateljem. Filip pred tem še nikoli ni bil na Japonskem. »Vsi, ki so na Hokaidu že bili, so o tamkajšnjih razmerah govorili v superlativih. Zelo, zelo sem si želel vse skupaj spoznati na lastni koži. Sneg in smučanje sta me seveda zanimala, a kot gurmana me je mikala tudi japonska hrana, želel sem si spoznati japonsko kulturo in doživeti njihov način življenja.«

Tokratno srečanje je bilo drugačno. Tokrat ni bilo tekmovalnosti, ki je značilna za tekme smučarskega krosa, na katerih sta skupaj s še dvema sotrpinoma tolikokrat drvela po progi in si prizadevala za čim boljši rezultat. Tokrat sta si z družbo privoščila prijetno druženje v izakaji, tipični japonski krčmi, v kateri sta ob japonskem pivu obujala spomine na tekmovalne dni. Seveda sta šla tudi skupaj na goro. Pogled, ko dva vrhunska smučarja popolnoma sproščeno plavata po neskončnem pršiču, drvita med drevesi in lahkotno preskakujeta ovire, je bil skorajda nadzemeljski. Videti sta bila kot dva otroka, kot dva norca ali fanatika, ki se znajdeta v svojem najbolj naravnem habitatu in se nagonsko prepustita svojemu bistvu.

»Mislim, da še nikjer in nikoli nisem občutil lažjega, bolj suhega snega. Zdelo se mi je, kot da smučam v breztežnostnem prostoru. Morda bi si želel nekoliko bolj strmih prog, a ko človek doživi tako osupljive snežne razmere, res ne sme biti izbirčen,« je bil navdušen Flisar. Kot avtomobilski navdušenec seveda ni mogel iz svoje kože in je vseskozi opazoval vozni park, ki je čisto drugačen od evropskega: »Čeprav je v Evropi prisotna večina japonskih znamk, sem tam pri njih doma videl avtomobile in vozila, za katera sploh nisem videl, da obstajajo. Najbolj so me navdušili miniaturni poltovornjački in kombiji.« Teden dni je za pristne smučarske fanatike zelo kratka doba, zato je seveda sledila logična zaobljuba – naslednjo zimo bo japonsko pustolovščino obvezno treba ponoviti.

JAPOW

Otok Hokaido med drugim slovi tudi po morda najboljšem snegu na svetu. Pravijo mu Japow, kar je skovanka besed Japan in Powder. Ta izrazito suhi pršič še zdaleč ni mit, temveč je rezultat meteoroloških dejstev. Skrivnost se skriva v toplem toku, ki v Japonskem morju tudi v zimskih mesecih teče mimo obale Hokaida. Paro, ki izhlapeva iz morja, ohlajajo mrzli vetrovi iz Sibirije, ki ustvarjajo ogromne zračne mase v obliki oblakov. Ko jih vetrovi odpihnejo nad kopno, se tam sprožijo obilne snežne padavine. Najpogostejše so v mesecu januarju, zaradi katerega so smučarji in deskarji izumili še eno skovanko – Japanuary, saj so takrat snežne razmere najboljše. V Niseku vsako zimo povprečno zapade med 12 in 15 metrov snega. Zgodi se, da je snežna odeja debela več kot pet metrov. Ponavadi pa od stotih dni sneži kar 80 dni.

Marco Tomasi, najboljših 5 s Hokaida:

  1. Sveži pršič je na voljo tako rekoč vso zimo.
  2. Narava je osupljiva pozimi in poleti.
  3. Popolna divjina je oddaljena samo pet minut vožnje iz mesta.
  4. Prostranstva, ki ponujajo neizmerne možnosti raziskovanja narave.
  5. Ugodne cene hrane, nastanitev in smučarskih vozovnic.

Filip Flisar, najboljših 5 s Hokaida:

  1. Bo-Yo, odličen ramen, ki ga strežejo sredi smučišča.
  2. Zelo veliki ruski orli, ki gnezdijo na drevesih v okolici Sappora.
  3. Nepredstavljive količine snega.
  4. Tradicionalni topli vrelci onsen.
  5. Pravi espresso na smučišču.