Največji

Ingemar Stenmark je naš najljubši sin. Bil je še golobradec, ko so njegove oči prvič zagledale Elanke. Ko si jih je kot neznan najstnik prvič nadel na noge, jih ni nikoli več snel. Že takrat je bil nekaj posebnega. Njegov talent je nadgrajeval odločen pogled. Ni veliko govoril. Zanj so govorili njegovi rezultati. Tako se je počasi in vztrajno začel spreminjati v legendo.

Dobil je 86 tekem svetovnega pokala, njegov prvi za sledovalec pa “le” 54.

Zmagoval je v svetovnem pokalu, na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Osvajal je kolajne - v glavnem zlate, kristalne globuse - velike in male. Njegove zmagovite serije so bile skoraj znanstveno fantastične. V sezoni 1978/79 je dobil vseh deset veleslalomov, če k temu prištejemo še zadnjo zmago iz prejšnje in prve štiri zmage iz naslednje zime, je zmagoviti niz trajal kar petnajst tekem. Postavljal je rekorde, ki so že več kot četrt stoletja nedotaknjeni in zdi se, da bodo ostali za vedno. Dobil je 86 tekem svetovnega pokala, njegova prva zasledovalca Hermann Maier in Alberto Tomba pa “le” 54 oziroma 50. Tekmeci so do njega gojili strahospoštovanje, hkrati pa jih je spravljal v obup. Nekoč je na kitzbühelskem slalomu drugouvrščenega Phila Mahreja prehitel za več kot tri sekunde, na veleslalomu v Jasni pa Bojana Križaja za debele štiri sekunde. Zato so njegovi tekmeci uvedli interni štos in so svoje zaostanke preračunavali glede na čas drugouvrščenega. Zaradi njega so smučarski funkcionarji spreminjali pravila, saj so se bali, da bo svetovni pokal za desetletje in več postal njegov interni spektakel. Takšne poteze je sprejel povsem flegmatično:”Saj je vseeno ali svetovni pokal osvojiš trikrat, štirikrat, petkrat ali desetkrat.” Do zanimivega podatka je prišel njegov dolgoletni serviser in zaupnik Jure Vogelnik, ki je izračunal, da je v svoji karieri skupno kar stopetinšestdesetkrat stal na odru za zmagovalce. To pomeni, da je skoraj pol leta svoje kariere vsak dan stopil tja gor na podium. Ingemar Stenmark je bil za smučanje to, kar je Michael Jordan za košarko, Wayne Gretzky za hokej, Michael Phelps za plavanje, Roger Federer za tenis, Michael Schumacher za avto šport.

Stenmark je vso svojo kariero smučal na elankah. Naključje, usoda? Morda. Dejstvo? Vsekakor! A to je bilo v časih, ko je Elan prihajal z napačne strani železne zavese. Predstavnikom alpskih velesil ni šlo v glavo, da najboljši smučar na svetu smuča na smučeh z napisom “Made In Yugoslavia”. Predstavniki nekega avstrijskega proizvajalca so ga s precej agresivnim prepričevanjem vabili v svoje vrste.

“Se sploh zavedaš, koliko bolje bi smučal z našimi smučmi,” so ga pregovarjali.

On pa jih je utišal s kratkim vprašanjem: “Bi bil morda boljši kot prvi?”

Ostajal je pri Elanu. Vedno. Od začetka do konca.

Se spominjate trenutka, ko ste dobili prvi par Elanovih smuči?

Elan je bil ob koncu šestdesetih na Švedskem razmeroma znana znamka. Spomnim se trenutka, ko sva bila skupaj s prijateljem Stigom Strandom kot trinajstletna fantička povabljena na trening s švedsko mladinsko ekipo. Med treningom na severu Švedske smo obiskali tudi majhen smučarski sejem, na katerem je imel tudi Elan svoj razstavni prostor. Tam nama je Elanov predstavnik ponudil njihove smuči po zelo ugodni ceni. Mislim, da so stale 30 kron, ker je bilo tudi takrat precej ugodno. S Stigom sva si vsak kupila po tri pare.

Kaj pa smuči, na katerih ste dosegli prvo zmago?

Če se ne motim, sem v Madonni di Campiglio leta 1974 zmagal s smučmi Impuls. To so bile tiste legendarne rdeče-modro-bele smuči.

Potem so sledile legendarne smuči Uniline, ki bi jim danes lahko rekli kar prve vsestranske smuči. Je res, da ste eno sezono smučali na enem samem paru smuči?

Ja, drži. Proti koncu sezone so bili robniki že povsem tanki. V tistem času robniki še niso bili iz enega samega kosa, temveč so bili sestavljeni iz več krajših delov. Pogosto se je dogajalo, da sem jih moral med obema vožnjama popravljati s kladivom. Res pa je, da sem tudi kasneje v karieri zelo pogosto tudi veleslalome smučal s slalomskimi smučmi, ki so mi zaradi svoje odzivnosti bolj ustrezale.

Vedno sem želel le najboljše smuči za moj način smučanja. In Elan je znal narediti takšne smuči.

Jure Vogelnik je dejal, da ste bili zelo navezani na določene pare smuči, še posebej na tiste, na katerih ste zmagovali. Menda si je moral izmišljati najrazličnejše trike, da jih je popravljal in ohranjal pri življenju?

V tistem času je veljalo pravilo, da smuči postanejo dobre, šele ko so nekoliko zvožene. Kot da bi se šele po določenem času vse plasti materialov združile v uigrano celoto. Podobno je takrat veljalo tudi za avtomobile, ki jih je bilo prvih nekaj tisoč kilometrov treba uteči z občutkom. Ko se je izkazalo, katere smuči mi ustrezajo, sem hotel smučati le z njimi. Zelo sem se navezal na njih.

V sredini devetdesetih, le nekaj let po koncu vaše kariere, je Elan na trg poslal verjetno svojo sploh največjo inovacijo - smuči SCX, ki so spremenile smučanje in začele carving revolucijo. Bojan Križaj jih je primerjal z avtomobilom s štirikolesnim pogonom. Kakšni so bili vaši občutki, ko ste jih preizkusili?

Že za časa svoje kariere sem predvsem v veleslalomu vedno stremel k temu, da bi izvedel popoln zavoj. Lahko bi rekel, da sem na nek način že s tistimi več kot dva metra dolgimi smučmi karval, kadar so to seveda dopuščali snežni pogoji. Uporabljal sem repe smuči in ko mi jih je uspelo upogniti, je bilo vse skupaj že precej podobno današnjemu karvanju. In potem so prišle smuči SCX, ki so vse to omogočale. Zdele so se mi fantastične. Takrat sem si zaželel, da bi Elanovi inženirji do te rešitve prišli kakšnih deset let prej in da bi lahko tekmoval s takšnimi smučmi. S pomočjo carving smuči je smučanje postalo enostavnejše in zabavnejše. In to velja tako za tekmovalni kot za rekreativni nivo.

V izjemni sezoni 1978/79 ste dobili vseh deset veleslalomov. Če upoštevamo še prejšnjo sezono, ki ste jo končali z zmago in naslednjo, ki ste jo začeli še s štirimi zmagoslavji, je vaš zmagoviti niz trajal petnajst zmag. So vas vsaj takrat prevevali občutki nepremagljivosti?

Težko rečem. S trenerjem sva po vsaki tekmi že začela razmišljati o naslednji. Zato pravzaprav ni bilo priložnosti za veselje. Morda je bil tudi to eden izmed razlogov za moje uspehe. Zanimivo je, da sem pred to serijo zadnji poraz doživel v Waterville Valleyu, naslednjega pa prav tam skoraj dve leti kasneje.

In vse to se ni dogajalo eno ali dve sezoni, temveč poldrugo desetletje. Kako vam je ves ta čas uspelo ohranjevati visok nivo motivacije?

No, priznati moram, da zadnjih pet sezon nisem bil več tako zelo motiviran. Ampak prej pa sem si vedno znova postavljal zelo visoke cilje. Želel sem zmagovati tekme in želel sem zmagovati s čim večjo prednostjo. Predvsem pa sem o smučanju zelo veliko premišljeval. Zame je bila vse skupaj tudi mentalna igra.

Kje ste najraje tekmovali?

Užival sem na klasičnih prizoriščih, kot so Madonna di Campiglio, Adelboden, Wengen, Kitzbühel. Zelo rad sem tekmoval doma na Švedskem, pa tudi v Kranjski Gori, kjer sem se zaradi številnih navijačev počutil skoraj kot doma.