Možje iz ozadja

Matej Božičnik, Marko Kozjek in Franci Šmit so konstruktorji Elanovih smuči. So del sicer enajstčlanskega razvojnega oddelka, ki ga vodi Vinko Avguštin. To so možje, ki s svojimi idejami in znanjem spreminjajo smer smučarske zgodovine. Z njihovimi nevidnimi podpisi so opremljene elanke sedanjih in preteklih generacij. Zato jim smučarji po vsem svetu dolgujemo iskreno zahvalo.

Vsi fantje, no, da, pa tudi mnoga dekleta, ki so jih že v zgodnjem otroštvu zasvojili z zimskimi radostmi, snegom in predvsem s smučanjem, so se prej ali slej srečali z željo, da bi si naredili svoje smuči. Nekateri so o tem le sanjarili, najbolj zagreti pa so sanje spremenili v resničnost. Najboljši so bili pri tem tako dobri in uspešni, da so jih tudi prijatelji začeli pregovarjati, ali bi smuči naredili tudi zanje. In tako se je dober glas razširil v deveto vas, od tam pa v svet, kjer so mojstrovi izdelki osrečevali na tisoče smučarjev. Ne nazadnje je točno tako nastala zgodba o Elanu. Rudi Finžgar je bil prototip zanesenjaka iz prejšnjih vrstic, ki je imel v sebi še precej jasno vizijo. In potem je s svojo strastjo zastrupil številne sodelavce in naslednike, ki so v več kot sedemdesetih letih pomagali soustvariti Elanov sloves ultimativnega smučarskega inovatorja. Elanovi razvojniki in konstruktorji so bili že od nekdaj vrhunski mojstri svojega poklica. Nekaj časa je deloval celo Elanov inštitut, v katerem so izjemne inovacije nastajale kot po tekočem traku. Vse to se nadaljuje tudi v današnjem času, saj so Elanove smuči še vedno vrh smučarske industrije, predvsem pa postavljajo standarde, ki jim drugi le sledijo. Hkrati pa Elanovi izdelki iz leta v leto osvajajo najbolj prestižne tehnološke in oblikovalske nagrade.

A ob tem, ko občudujemo lepoto, zmogljivosti in izjemne tehnične lastnosti elank, pogosto pozabimo na strokovnjake, ki so pravzaprav najbolj zaslužni, da so sploh ugledale luč dneva ali, bolje rečeno, da so okusile lepoto belih strmin. Oni so nekakšni Elanovi možgani, ki dneve in noči premišljujejo le o tem, kako bi izdelali še boljše in učinkovitejše smuči. Njihova domišljija je brezmejna, njihovo znanje je neskončno, njihove izkušnje so neprecenljive. Amphibio, Wingman, Delight, Ripstick so imena Elanovih uspešnic. A v resnici vse te smuči nosijo nevidne avtograme Francija Šmita, Marka Kozjeka, Mateja Božičnika in Jerneja Rijavca. Vsi štirje so elanovci z dušo in srcem. Njihove begunjske kilometrine so različno dolge. Marko in Franci sta člana ekipe že skoraj trideset let in sta v tem pogledu prava veterana, tudi Matej elanke snuje že skoraj dvajset let. Primorec Jernej pa se je v Begunje preselil predlani in zastopa mlado in svežo kri. To so možje iz ozadja, ki jim smučarji po vsem svetu dolgujejo veliko zahvalo. Čeprav izhajajo iz različnih generacij, jih druži kar nekaj skupnih imenovalcev. Prvi med njimi je zagotovo ljubezen do smučanja. Drugi je zakladnica tehničnega znanja. Vsi štirje so namreč tehnično izobraženi. Franci, Marko in Jernej so strojniki, Matej pa metalurg. Tretji skupni imenovalec je praksa, ki je v njihovem primeru dragocenejša kot teorija. Za konstruiranje smuči namreč potrebuješ tudi številna znanja, ki jih ne učijo v šolah in jih ni v knjigah. Tukaj pridejo do izraza poznavanje materialov in njihovih značilnosti, smučarsko znanje in vse tiste smučarske specifike, ki jih lahko spoznaš, le če si vrsto let z njimi na poti. Vsi štirje so namreč začeli smučati kmalu za tem, ko so shodili. Zato je razumljivo, da ko jih vprašaš o smučanju, se vsem zasvetijo oči. »Smučanje je ena izmed najpomembnejših sestavin mojega življenja,« je povedal najmlajši član ekipe Jernej. »Smučam, odkar vem zase. In od takrat tudi razmišljam o tem, kako bi izdelal lastne smuči,« ga je dopolnil Matej. Marko pa je povedal, da je že kot najstnik tuhtal o različnih načinih, s katerimi bi izboljšal svoje smuči. Resnici na ljubo je bilo v Finžgarjevih časih, ko so bile smuči le ukrivljeni leseni plohi, precej bolj enostavno kot dandanašnji. »Do izdelave smuči sem imel posvečen odnos. Hkrati pa sem do te dejavnosti občutil izdatno mero spoštovanja. A z leti sem spoznal, da se s potrpežljivostjo, trudom in premišljenostjo da doseči marsikaj,« je še dodal Matej Božičnik.

Glede na to, da se je v Begunjah rodilo nešteto smučarskih inovacij, s katerimi je Elan spremenil smer smučanja, je bilo zanimivo slišati, kateri izum se konstruktorjem zdi najpomembnejši. »Amphibio,« je bil kratek in jedrnat Franci Šmit. »SCX oziroma karving,« je bil jasen Jernej Rijavec. Marko Kozjek in Matej Božičnik sta bila nekoliko bolj filozofska. »Res težko je izbrati eno samo inovacijo. Morda se mi zdi najpomembnejše, da nikoli nismo zaspali na lovorikah in da se inovacije nadaljujejo iz leta v leto. Obstajajo znamke, ki gradijo na eni sami novosti. Mi pa novosti in inovacije kontinuirano ustvarjamo že sedemdeset let,« je razložil Kozjek. »Naše inovacije so izjemno prepletene. Rešitve, ki smo jih razvili za določen tip smuči, so se včasih izkazale še bolj uporabne pri katerem drugem modelu. Gre predvsem za uspešno reševanje težav in izzivov, s katerimi se srečujemo,« pa meni Božičnik.

Ideje, ki jih je Elan vpeljal v smučarski svet, so bile vedno revolucionarne. Od prvih smuči s prozorno drsno površino, skozi katero se je svetil napis Elan, in smuči VSS, ki jih je bilo možno širiti in ožiti, do valovitih smuči Waveflex z integriranimi vezmi Fusion in asimetričnih smuči Amphibio ter številnih drugih. Vsi ti izdelki so v svojem času predstavljali popolnoma nov zorni kot in drugačno dojemanje smuči. Nenavadni so bili že na pogled. A to ni nič v primerjavi z miselnimi procesi mož, ki so jih ustvarili. Le kako človek dobi idejo, da bi naredil smučko, katere leva in desna stran nista enaki? »Sam sem se največ ukvarjal s tekmovalnimi smučmi. In tam smo z različnimi načini brušenja robnikov lahko ustvarili nekakšno asimetrijo. Potem smo želeli podoben pristop prenesti v tudi v rekreativno smučanje,« pravi Matej Božičnik. Ideje, ki se, ko so smuči enkrat na prodajnih policah, zdijo tako preproste in samoumevne, pa nastajajo v precej različnih okoliščinah. Nekateri do njih prihajajo, ko se odklopijo od zunanjega sveta, drugim se posveti kar tako z jasnega, tretji pa med smučanjem ugotovijo, kako bi lahko vse skupaj naredili drugače, boljše in bolj učinkovito.

V preteklosti je bilo že kar nekaj poskusov, da bi smuči izdelali iz umetnih materialov. A se je na koncu vedno izkazalo, da je les daleč najboljši. »Les je unikaten naravni kompozit, ki pri precej različnih temperaturah ohranja svoje lastnosti. Tak je v naravi in tak je v smučki. Je živ in tudi smučka je živa,« ga je skorajda poetično opisal Matej Božičnik. In prav zato ima večina Elanovih smuči leseno sredico, ki velja za zimzeleno klasiko.

Nastajanje smučke je poseben proces, ki se vedno začne z naročilom ali potrebo po novem izdelku. Potem se sproži miselni tok, ki vključuje različne operacije. Kalkulacije spadajo med bolj nadležne, izbira materialov in njihovo sestavljanje v uigrano celoto konstruktorjem kri po žilah poženeta nekoliko hitreje. Vse skupaj traja kakšnega pol leta. Potem pride na vrsto najlepši trenutek, ko prototip prvič postavijo na sneg. »To je nekakšno rojstvo. Takrat smo vsi polni pričakovanj in ponosa. Če zadeva tudi v praksi deluje tako, kot smo si zamislili, še toliko bolje. Če ne, pa se spravimo nazaj na delo. In to vse do trenutka, ko smo z rezultatom popolnoma zadovoljni,« tako rekoč v en glas zatrjujejo vsi štirje, ki vedno živijo v prihodnosti. Zanje se je zima 2021/2022 že začela.